Fonološko zavedanje otrok usvaja postopoma od največjih (besede, zlogi) do najmanjših in zahtevnejših glasovnih enot (glasovi). Posamezne ravni fonološkega zavedanja se razvijajo kronološko in so pogojene s kognitivnim razvojem otrok (Zemljak Jontes in Bednjički Rošer, 2020).

Najprej otrok prepoznava dolge in kratke besede, nato prepoznava in tvori rime, aliteracije, sledi členjenje povedi na besede, zlogovanje in združevanje zlogov v besedo, zavedanje začetkov in koncev besede in na koncu fonemično zavedanje (Čok in Brčaninović, 2015, v Zemljak Jontes in Bednijčki Rošer, 2020).

Fonološko zavedanje lahko razvijamo že preden otrok pozna črke.

Zgodnje sistematično urjenje glasovnega zavedanja od predšolskega obdobja naprej vpliva na boljše bralne spretnosti učencev (Pečjak, 2004, v Zemljak Jontes in Bednjički Rošer, 2020), hkrati pa je razvita sposobnost fonološkega zavedanja pogoj za uspešno opismenjevanje (Zemljak Jontes in Bednjički Rošer, 2020).

Otroci s slabše razvitim fonološkim zavedanjem imajo več težav pri usvajanju branja in tudi pisanja.  Največkrat se kažejo težave pri prepoznavanju, združevanju in ločevanju glasov (Zemljak Jontes in Bednjički Rošer, 2020).

Težave fonološkega zavedanja se razlikujejo med različnimi jeziki. Slovenščina je na primer enostavnejša in bolj transparentna kot angleščina, saj je zapis v slovenskem jeziku bolj fonetičen, kar pomeni, da se zapisane besede v veliki meri ujemajo z njihovo izgovorjavo.